10.3 Notranjost Gita - Reference Git

Vprašanje je zdaj, kako Git ve za SHA-1 zadnje potrditve, ko zaženete git branch <branch>? Odgovor je datoteka HEAD.

Običajno je datoteka HEAD simbolična referenca na trenutno vejo. S simbolično referenco mislimo, da vsebuje kazalec na drugo referenco, v nasprotju z običajno referenco.

Vendar pa v nekaterih redkih primerih datoteka HEAD vsebuje vrednost SHA-1 objekta Git. To se zgodi, ko izvlečete oznako, potrditev, ali oddaljeno vejo, kar postavi vaš repozitorij v stanje ločene glave.

Če pogledate datoteko, boste običajno videli nekaj takega:

Če poženete git checkout test, bo Git posodobil datoteko, da je videti nekako takole:

Ko zaženete git commit, to ustvari objekt potrditve in določi nadrejeno tega objekta potrditve na vrednost SHA-1, na katero referenca v datoteki HEAD kaže.

Datoteko lahko uredite tudi ročno, vendar obstaja tudi tukaj varnejši ukaz, ki to omogoča: git symbolic-ref. Vrednost datoteke HEAD lahko preberete s tem ukazom:

Z uporabo istega ukaza lahko tudi nastavite vrednost HEAD:

Simbolične reference izven stila referenc ne morete nastaviti:

Ravno smo končali razpravo o treh glavnih vrstah objektov v Gitu (blobi, drevesa in potrditve), vendar obstaja še četrti objekt. Objekt oznake je zelo podoben objektu potrditve — vsebuje označevalca, datum, sporočilo in kazalec. Glavna razlika je v tem, da oznaka običajno kaže na potrditev namesto na drevo. Podobna je referenci na vejo, vendar se nikoli ne premika — vedno kaže na isto potrditev, vendar mu da prijaznejše ime.

Kot smo razpravljali v Osnove Git, obstajata dve vrsti oznak: anotirane in enostavne. Enostavno oznako lahko ustvarite z zagonom nečesa takega:

To je vse, kar je lahko enostavna oznaka — referenca, ki se nikoli ne premika. Anotirana oznaka pa je bolj zapletena. Če ustvarite anotirano oznako, Git ustvari objekt oznake in nato zapiše referenco, da kaže nanjo namesto neposredno na potrditev. To lahko vidite, če ustvarite anotirano oznako (z uporabo možnosti -a):

Tu je vrednost SHA-1 objekta, ki ga to ustvari:

Sedaj poženite git cat-file -p na tej vrednosti SHA-1:

Opazite, da vnos objekta kaže na vrednost SHA-1 potrditve, ki ste jo označili. Prav tako opazite, da ni potrebno, da kaže na potrditev; lahko označite kateri koli objekt Git. V izvorni kodi Git je na primer vzdrževalec dodal svoj javni ključ GPG kot objekt blob in ga nato označil. Javni ključ si lahko ogledate tako, da v klonu repozitorija Git zaženete to:

Tudi repozitorij jedra Linux ima objekt oznake, ki ne kaže na potrditev — prva ustvarjena oznaka kaže na začetno drevo uvoza izvorne kode.

Tretja vrsta reference, ki jo boste videli, je oddaljena referenca. Če dodate oddaljeni vir in nanj potisnete, Git shrani vrednost, ki ste jo nazadnje potisnili na ta oddaljeni vir za vsako vejo v mapi .git/refs/remotes. Na primer, lahko dodate oddaljeni vir, imenovan origin, in nanj potisnete svojo vejo master:

Nato pa lahko preverite, katera različica veje master na oddaljenem strežniku origin je bila nazadnje poslana, tako da preverite datoteko refs/remotes/origin/master:

Oddaljene reference se razlikujejo od vej (reference refs/heads) predvsem v tem, da so obravnavane kot samo za branje. Z git checkout se jih lahko izvleče, vendar Git ne bo simbolno referenciral HEAD nanje, zato jih nikoli ne boste posodobili z ukazom commit. Git jih upravlja kot zaznamke zadnjega znanega stanja, kjer so bile te veje na teh strežnikih.